Ko pa odnos začne propadati…ženske to vemo..neke prelomnice se zgodijo… močne spremembe znotraj nas…in če smo pozorne na občutke, lahko še rešujemo. Seveda, če se odločimo, da bomo reševale.. saj to pomeni zopet kar nekaj dela in domišljije.
Kaj pa bi svetovala, zato bom tudi opisala mojo izkušnjo, je sledeče.
Da najin odnos ni izpopolnjujoč za nikogar od naju, sem začutila vsaj 7 let pred razhodom. In ne sprašujte, kaj me je gnalo, da sem 7 let predelovala vsako malenkost, vendar sedaj vem, da je bilo to zelo pomembno. Zakaj…ker sem se lahko najprej pogovorila sama s sabo in razčistila vsa svoja čustva…ker sem si vzela čas za plan za akcijo, kako rešiti in partnerja privabiti, da bo z mano reševal najin odnos.. ker sem se skozi pot naučila veliko novega… ker sem s trudom reševala in se držala načela- preden se predaš, preučiš in preizkusiš vse možnosti reševanja, da si ne bi kdaj očital, da nisi naredil dovolj. Ko sem to fazo sprejela, sem videla, da je za reševanje potrebna volja obeh, kot prvo pa delo na sebi, sprejetje sebe in dajanje vrednosti sami sebi, saj nihče drug tega ne zmore kot posameznik sam, ki se zaveda vseh svojih kakovosti in vseh slabosti. Faza reševanja je polna vzponov, padcev in dvomov, da se splača…verjemite… se splača…dokler vidite vsaj malo svetlobe. Če pa ne gre..in tudi ta dan pride, začutiš globoko v sebi..potem pride faza odločanja.. Vsaka stvar v življenju se začne z ODLOČITVIJO… In ko se odločiš, da si izčrpal vse vire in energijo..si pred dolgotrajnim procesom odločanja in preučitvijo vseh posledic. Menim, vsaj moja izkušnja je taka, da si za to res moraš vzeti čas za razmislek..če ne zaradi sebe, predvsem zaradi otrok..ker otroci so največji poraženci v tej igri, saj nimajo možnosti soodločanja. Ta faza vzame ogromno energije in te lahko povsem izčrpa..najprej iščeš milijon razlogov, kaj s partnerjem ni v redu, morda ga celo slediš, da bi ti podal razlog…lahko se zgodi, da se nič od tega ne zgodi in da si žal prepuščen sam sebi in trenutku odločitve. In ta pride…dozori..ne iščeš več krivca zunaj, ampak si oprostiš, da nisi zmogel in si dovoliš, da greš brez dokazov v rokah v borbo in novo življenje. In ko pade odločitev, je čas za pripravo in pomiritev s samim seboj. Kako se lahko pripraviš? Tisto, kar rad počneš ali bereš ali hodiš na kakšna predavanja…tam zveš določene informacije.
Moram poudariti, da so razhodi različni, težji ali lažji, hitrejši ali daljši, razlogi so različni, ljudje v različnih življenjskih stiskah ali situacijah, nihče nima natanko enakega primera, da bi obstajala univerzalna rešitev. Čustvena prizadetost in stiska imata različne dimenzije. Odnosi so različni…partnerji so različni, različno zreli. Kakšen bo vajin odnos ob razhodu, lahko vidiš že, če pogledaš nazaj, kakšna je bila vajina komunikacija skozi odnos…žaljiva..nespoštljiva…ali pa sta kljub težavam obdržala normalen odnos in besedni zaklad. V vsakem segmentu odnosa je možnost rešitve, samo če pravočasno prepoznamo, kam gre odnos.. lahko se reši, lahko se dogovorimo, da bomo kljub vsemu zaradi različnih razlogov ostali skupaj, prenesli in pozabili, karkoli se nam je zgodilo…lahko se že razidemo, pa ugotovimo, da bi bilo bolje ostati skupaj. Rešitev in idej je neskončno. Kar je pomembno…da se zavedamo, da odnos ni samoumeven, da se potrudimo, da smo iskreni do sebe in partnerja, da najdemo skupne poti za reševanje ali strokovno pomoč, ali kakršnokoli pomoč.. da se lotevamo problemov z občutkom in če se da, z vizijo…predvsem, pa prosim…predlagam… NE POZABITE NA OTROKE v svoji notranji ali zunanji vojni, ne jemljite jih za orodje za kaznovanje partnerja, ne obremenjujte jih s svojo notranjo bolečino ali vzeti za talce svoje žalosti..ne dovolite, da vas prepoznajo kot žrtev življenja.. ne kaznujte partnerja in drugih preko otrok in predvsem NE mislite samo nase.. ker vsaka pot, ki se konča..ne vemo, kaj nas čaka naprej.. in je idealna priložnost za prepoznavanje novega sebe..in morda se boste čez leta obrnili in ugotovili, da ste zrasli in da šele sedaj živite življenje, katerega ste želeli, v katerem vam je udobno..in morda ugotovite, da imate v sebi neizmerno moč in voljo in znanje, za katerega ste mislili, da ne obstaja… in otroci vam bodo hvaležni za izkušnjo.
Predvsem pa, partnerja ste si izbrale že z določenimi karakternimi lastnostmi, tako da lahko predvidevate, kako se bo odzival. Saj so za vama že leta sodelovanja in določene izkušnje imate. V kolikor pa ste morda partnerica že ločenega moškega..pa vam veliko pove odnos do bivše žene, tako nekako bo zgledalo čez nekaj let pri vama. Ljudje se premalokrat vživljamo v čustva drugih, premalo poslušamo zgodbe prijateljev, ki nam povejo, kakšen je človek do drugih ali v različnih stanjih. Če bi to znali slišati, ko imamo od zaljubljenosti zamašena ušesa, bi lahko sprojecirali, kako se bo vedel do mene v ključnih trenutkih. Velikokrat razmišljam, kako bo, ko bo nekdo od naju dobil novega partnerja, ali bomo še vedno egoistično užaljeni in morda naščuvali vse proti novemu partnerju, ali bomo pogledali z vseh vidikov in nekomu, s katerim smo preživeli velik del življenja, katerega smo ljubili in si z njim delili najlepša leta, zaželeli srečno novo pot. Seveda dokler bo novi partner spoštljiv do nas in naših otrok. V nasprotnem primeru pa je rešitev pogovor z bivšim partnerjem, če ne gre, pa nujna zaščita sebe in otrok. Jaz si predstavljam, da bom do nove partnerice korektna, predvsem pa pričakujem, da v primeru, da bi otroci imeli z njo težave, da bo to uredil on kot oče..četudi bi ga morala na to opomniti.
Ker, dragi moji, vsi si zaslužimo zadovoljivo življenje in ob zaključku ene zgodbe še ne pomeni, da se nam ne obetajo lepše, bolj polne…sploh, ker se v vseh težkih situacijah oblikujemo, naučimo nekaj novega in vstopimo v novo obdobje samo svojega življenja. In edina stvar, ki te lahko zadovolji, je, da ko pogledaš nazaj, vidiš, da si s trudom in delom omogočil, da imajo vsi akterji situacij svoje novo življenje, v katerem so zadovoljni in da imajo otroci izkušnjo, da je v življenju vse mogoče, če se obnašaš odraslo, če se znaš vživljati v čustva drugih, če kljub bombi v sebi, obdržiš komunikacijo in spoštovanje do drugih na dostojanstvenem nivoju…predvsem pa, da se zavemo, da sta za odnose potrebna dva, ki nosita enako težo odgovornosti.
Tako, da če se ločujete, ali razmišljate o tem..poizkusite z vsem svojim znanjem rešiti, kar vam je vredno, če ne gre, pa je najlažja pot sporazum o razvezi, tako zakonski kot nezakonski in v dogovoru s partnerjem razdelitev skrbništva otrok in skupni dogovor o stikih in preživnini, s katero se otrokom standard ne bo bistveno spremenil. Vse informacije, kam in kako, dobite na svojem centru za socialno delo, kjer se gospe izredno trudijo, da prepoznajo, ali je mogoča še rešitev odnosa, ali pa oba partnerja poučijo, kako in kaj.
Vsekakor…stalna je samo sprememba..in vi ste odgovorni, da se z njo soočate in iščete najboljše rešitve za zadovoljivo življenje vseh vam najljubših.