Ločitev

Ločitev je po statistiki drugi najhujši udarec in stres za posameznika. Prvi je smrt nekoga od bližnjih. In ločitev nam pusti veliko posledic..od nižje vrednosti samega sebe, do strahu pred postavljanjem novega življenja in predvsem, ne pušča posledic samo na nas, ampak tudi na otrocih, če smo jih imeli s partnerjem, s katerim se ločujemo. In statistika pravi, da ne glede na to, kateri partner se je odločil za ločitev, traja žalovanje nekje štiri leta, pri otrocih pa nekje dve leti, s tem da ne smemo pozabiti, da otroci vse življenje upajo, da bosta starša spet nekoč skupaj. Ko poslušam zgodbe o ločitvah in kaj je do njih pripeljalo, imamo tisoč in en primer. Niti en ni enak. Vendar bi rada opozorila, da se psihična ločitev med partnerji začenja že veliko prej…in če bi bili pozorni, bi to zaznali že zelo na začetku krhanja odnosa…in morda bi v tem primeru lahko reševali že prej in preprečili neizogibno ali pa rešili odnos že v začetni akutni fazi.
ŽENSKA NAVIGATOR – MOŠKI KAPITAN
Ja, prav ste slišali. Ta definicija, ki sem jo slišala na predavanju Šole za ženske YOUNIQUE, mi je najbolj osmislila odnos ženska – moški. Če ima moški dobro navigatorko, bo plul tako, kot bo ona usmerjala. Ženska zna s svojo čutnostjo, razumevanjem sveta in odnosov, s svojo prefinjeno intuicijo moškega voditi v odnosu, tako da se odnos formira po njunih željah. Moški z veseljem ustrežejo ženski, če le ta zna v njegovem jeziku razložiti, kam gresta in kako. Dokler se ženska zaveda svoje odgovornosti za odnos, ji moški sledi. Problem nastane, ko se navigatorki pokvari kompas, takrat moški še nekaj časa vozi v krogu in nato ali si najde novo boljšo navigatorko ali pa skrene s poti. Kljub temu, da moški, ki v odnosu že imajo otroke, v večini ne zapuščajo odnosa, saj žena je sveta stvar, pa začnejo samo malo krožiti okrog in se polnijo v nekih drugih odnosih. Vendar ostajajo pri ženi. V glavnini so ženske tiste, ki zaključujejo odnose. V veliki večini primerov je finančno stanje tisto, ki pogojuje, ali bomo spremenili odnos in se vrgli v neznano in iskali to, kar nas bo osrečevalo, ali pa bomo ostali v nekem rutiniranem odnosu, ki nam je vseeno dovolj udoben in nam zagotavlja neko navidezno varnost. Veliko parov je v takih delno zadovoljujočih odnosih. S tem ni po mojem mnenju nič narobe, pač sprejmeš, da vsega ne boš imel in se potrudiš iz obstoječega izvleči najbolje. Seveda ob zavedanju, kaj bi od odnosa želeli, lahko z delom obeh strani, v kolikor je interes, lahko naredimo še boljši odnos. Po mojem mnenju je ključno, da dovolj kmalu prepoznamo, kaj bi želeli drugače in bolje in partnerja o tem sproti obveščamo, saj če se slučajno zgodi, da leta in leta nekaj tlačimo vase in pričakujemo, da bo na drugi strani partner to kar prepoznal, kar ne bo, če ne povemo, lahko stvar pripeljemo tako daleč, da se bomo vrteli v začaranem krogu in ne bomo našli rešitve. Zato, z zavedanjem, da s komunikacijo in delom na odnosu lahko spreminjamo odnose, je nujno, da takoj ob prvem občutku nelagodja začnemo z borbo. Ker odnosi so garanje in brez vsakodnevnega vlaganja, ne bomo deležni zadovoljujočega odnosa.
Glede na to, da sem omenila, da smo po mojem mnenju ženske te, ki vodimo igro, bi opozorila na naslednje:
Partnerja si izberemo, preden imamo z njim otroke, saj samo iz odnosa dveh lahko dobimo male učitelje na izposojo, ki pa bodo odleteli. In leta zaljubljenosti so nekaj najlepšega. Izberemo ga na podlagi vonja, skupnih lastnosti, ugodja, ki ga ob njem čutimo, na podlagi vzorcev in vrednot, ki so nas oblikovale v življenju…recimo, da na podlagi odločitve, da je on druga polovica nas. Dobimo pa pravzaprav nekoga, ki je naše ogledalo in ki nam je namenjen, da se od njega nekaj naučimo.
Predvsem glede na izkušnje in poslušanje velikih primerov opozorim na sledeče. Velika večina žensk pozabi na partnerja, ko dobimo otroke. Mislimo, da se življenje zasidra in konča…ampak takrat se igra šele začne. Ženska ne bi smela nikoli pozabiti na nego sebe, da je urejena, dišeča, nasmejana. Mora imeti svoj krog družbe, kjer lahko sprosti svoje ženske misli. Predvsem je modro paziti, da skrbi pri odnosu, kaj ju je s partnerjem povezalo in ga ne kaznuje z odvzemanjem njemu ljubih stvari. Zato veliko moških pogovorov teče v smeri, da se spremenimo v čarovnice. Ja, kličemo na pomoč, vendar moški tega ne vidijo tako. Za njih smo zoprne ženske. In če jim ne bomo povedale jasno in glasno, kaj pričakujemo, ne bodo razumeli, kaj se nam dogaja. Poleg otrok mora partner ostati prvi, za katerega se borimo. In to je trening, če nekaj prenehaš vzgajati, zamre.
Na začetku nas moti nekaj lastnosti, vendar to si ponavadi ljudje opravičujemo, saj bo…sigurno se bo spremenil. Prva napaka…ne pozabite, ja seveda se bo spremenil, toda tudi vi in vaše vrednote in pogledi se bodo spremenili, predvsem pa se življenje popolnoma spremeni, ko dobimo otroke. In takrat mnogi pozabimo na partnerstvo, ki je bil ključen tudi za to, da smo se odločili za otroke. Drugo, kar se mi zdi pomembno, in bi poudarila, je intima…to je tudi osnova partnerstva in po mojem mnenju ne sme biti zanemarljiva. Menim, da je to baza odnosa..to je nekaj, kar si delita samo vidva in menim, da je ključno ukvarjati se s tem delom odnosa, ga vzgajati, spreminjati po vajinih željah in ga trenirati, ker če to umre, izgubimo najpomembnejšo čustveno vez s partnerjem..potem tudi dotiki in tisti nagajivi pogledi, katere poznata samo vidva, začnejo izginjati in počasi se oddaljujemo. Vseeno pa moram omeniti..o tem kdaj drugič, da mnogokrat slišim in to od ženskega spola, da jim ni do tega. Ali je to zaradi izgube libida, zaradi preutrujenosti ali zaradi narave…ne vem…kar pa vem, da smo ženske drugačne kot moški..in z intimo moškim damo moč in jih podpiramo pri ustvarjalnosti, tako jim damo vrednost, da imajo energijo za borbo v življenju. In menim, da bi na to morale ženske paziti. Ker lahko se zgodi, da ga kastriramo ali razvrednotimo.. in v njem ne bo tiste energije, ki bi ga morala peljati skozi življenje. Ne pozabite, še vedno imamo v genih nekje daleč zapisano, da so moški lovci, kakorkoli se je sedaj življenje spremenilo in otežilo, narava nas je v osnovi naredila drugačne in kljub razvoju sveta je še vedno nemogoče, da bi moški rodili. To nam lahko pove, da smo si morda na pleča obesile preveč in da se premalokrat opremo na partnerja.
Nekega dne, ko sem pogledala nazaj nase, sem videla, da sem po svetu hodila z neurejeno frizuro, nisem si vzela časa za negovanje svoje ženske, nisem se uredila. Leta si nisem kupila novega sexy spodnjega perila…britje mi je bilo tretja vas, nisem uredila trenutkov samo za naju… in kmalu tudi dopustovali nismo več skupaj. Nisem mu spekla najljubše pice, ko je bil na sporedu nogomet…nisem se ga več dotikala. Nisem ga pohvalila, samo nerganje dan za dnem…nisem ga več zapeljevala… Predvsem pa sem bila dan za dnem slabe volje, ker sem pričakovala, da se bo vse uredilo meni po meri brez mojega truda. Počasi me je motila vsaka malenkost, ki jo je partner naredil ali ne naredil..in to sem kazala z držo, mimiko in kaznovanjem z odvzemanjem njemu najljubših stvari. Seveda se je tudi on zapiral v svoj svet in tako se znajdeš v začaranem klopčiču, ki ga težko razvozlaš. To so stvari, ki jih lahko prepoznamo in spreminjamo svoj odnos do vseh situacij v partnerstvu.
Ko pa odnos začne propadati…ženske to vemo..neke prelomnice se zgodijo… močne spremembe znotraj nas…in če smo pozorne na občutke, lahko še rešujemo. Seveda, če se odločimo, da bomo reševale.. saj to pomeni zopet kar nekaj dela in domišljije.
Kaj pa bi svetovala, zato bom tudi opisala mojo izkušnjo, je sledeče.
Da najin odnos ni izpopolnjujoč za nikogar od naju, sem začutila vsaj 7 let pred razhodom. In ne sprašujte, kaj me je gnalo, da sem 7 let predelovala vsako malenkost, vendar sedaj vem, da je bilo to zelo pomembno. Zakaj…ker sem se lahko najprej pogovorila sama s sabo in razčistila vsa svoja čustva…ker sem si vzela čas za plan za akcijo, kako rešiti in partnerja privabiti, da bo z mano reševal najin odnos.. ker sem se skozi pot naučila veliko novega… ker sem s trudom reševala in se držala načela- preden se predaš, preučiš in preizkusiš vse možnosti reševanja, da si ne bi kdaj očital, da nisi naredil dovolj. Ko sem to fazo sprejela, sem videla, da je za reševanje potrebna volja obeh, kot prvo pa delo na sebi, sprejetje sebe in dajanje vrednosti sami sebi, saj nihče drug tega ne zmore kot posameznik sam, ki se zaveda vseh svojih kakovosti in vseh slabosti. Faza reševanja je polna vzponov, padcev in dvomov, da se splača…verjemite… se splača…dokler vidite vsaj malo svetlobe. Če pa ne gre..in tudi ta dan pride, začutiš globoko v sebi..potem pride faza odločanja.. Vsaka stvar v življenju se začne z ODLOČITVIJO… In ko se odločiš, da si izčrpal vse vire in energijo..si pred dolgotrajnim procesom odločanja in preučitvijo vseh posledic. Menim, vsaj moja izkušnja je taka, da si za to res moraš vzeti čas za razmislek..če ne zaradi sebe, predvsem zaradi otrok..ker otroci so največji poraženci v tej igri, saj nimajo možnosti soodločanja. Ta faza vzame ogromno energije in te lahko povsem izčrpa..najprej iščeš milijon razlogov, kaj s partnerjem ni v redu, morda ga celo slediš, da bi ti podal razlog…lahko se zgodi, da se nič od tega ne zgodi in da si žal prepuščen sam sebi in trenutku odločitve. In ta pride…dozori..ne iščeš več krivca zunaj, ampak si oprostiš, da nisi zmogel in si dovoliš, da greš brez dokazov v rokah v borbo in novo življenje. In ko pade odločitev, je čas za pripravo in pomiritev s samim seboj. Kako se lahko pripraviš? Tisto, kar rad počneš ali bereš ali hodiš na kakšna predavanja…tam zveš določene informacije.
Moram poudariti, da so razhodi različni, težji ali lažji, hitrejši ali daljši, razlogi so različni, ljudje v različnih življenjskih stiskah ali situacijah, nihče nima natanko enakega primera, da bi obstajala univerzalna rešitev. Čustvena prizadetost in stiska imata različne dimenzije. Odnosi so različni…partnerji so različni, različno zreli. Kakšen bo vajin odnos ob razhodu, lahko vidiš že, če pogledaš nazaj, kakšna je bila vajina komunikacija skozi odnos…žaljiva..nespoštljiva…ali pa sta kljub težavam obdržala normalen odnos in besedni zaklad. V vsakem segmentu odnosa je možnost rešitve, samo če pravočasno prepoznamo, kam gre odnos.. lahko se reši, lahko se dogovorimo, da bomo kljub vsemu zaradi različnih razlogov ostali skupaj, prenesli in pozabili, karkoli se nam je zgodilo…lahko se že razidemo, pa ugotovimo, da bi bilo bolje ostati skupaj. Rešitev in idej je neskončno. Kar je pomembno…da se zavedamo, da odnos ni samoumeven, da se potrudimo, da smo iskreni do sebe in partnerja, da najdemo skupne poti za reševanje ali strokovno pomoč, ali kakršnokoli pomoč.. da se lotevamo problemov z občutkom in če se da, z vizijo…predvsem, pa prosim…predlagam… NE POZABITE NA OTROKE v svoji notranji ali zunanji vojni, ne jemljite jih za orodje za kaznovanje partnerja, ne obremenjujte jih s svojo notranjo bolečino ali vzeti za talce svoje žalosti..ne dovolite, da vas prepoznajo kot žrtev življenja.. ne kaznujte partnerja in drugih preko otrok in predvsem NE mislite samo nase.. ker vsaka pot, ki se konča..ne vemo, kaj nas čaka naprej.. in je idealna priložnost za prepoznavanje novega sebe..in morda se boste čez leta obrnili in ugotovili, da ste zrasli in da šele sedaj živite življenje, katerega ste želeli, v katerem vam je udobno..in morda ugotovite, da imate v sebi neizmerno moč in voljo in znanje, za katerega ste mislili, da ne obstaja… in otroci vam bodo hvaležni za izkušnjo.
Predvsem pa, partnerja ste si izbrale že z določenimi karakternimi lastnostmi, tako da lahko predvidevate, kako se bo odzival. Saj so za vama že leta sodelovanja in določene izkušnje imate. V kolikor pa ste morda partnerica že ločenega moškega..pa vam veliko pove odnos do bivše žene, tako nekako bo zgledalo čez nekaj let pri vama. Ljudje se premalokrat vživljamo v čustva drugih, premalo poslušamo zgodbe prijateljev, ki nam povejo, kakšen je človek do drugih ali v različnih stanjih. Če bi to znali slišati, ko imamo od zaljubljenosti zamašena ušesa, bi lahko sprojecirali, kako se bo vedel do mene v ključnih trenutkih. Velikokrat razmišljam, kako bo, ko bo nekdo od naju dobil novega partnerja, ali bomo še vedno egoistično užaljeni in morda naščuvali vse proti novemu partnerju, ali bomo pogledali z vseh vidikov in nekomu, s katerim smo preživeli velik del življenja, katerega smo ljubili in si z njim delili najlepša leta, zaželeli srečno novo pot. Seveda dokler bo novi partner spoštljiv do nas in naših otrok. V nasprotnem primeru pa je rešitev pogovor z bivšim partnerjem, če ne gre, pa nujna zaščita sebe in otrok. Jaz si predstavljam, da bom do nove partnerice korektna, predvsem pa pričakujem, da v primeru, da bi otroci imeli z njo težave, da bo to uredil on kot oče..četudi bi ga morala na to opomniti.
Ker, dragi moji, vsi si zaslužimo zadovoljivo življenje in ob zaključku ene zgodbe še ne pomeni, da se nam ne obetajo lepše, bolj polne…sploh, ker se v vseh težkih situacijah oblikujemo, naučimo nekaj novega in vstopimo v novo obdobje samo svojega življenja. In edina stvar, ki te lahko zadovolji, je, da ko pogledaš nazaj, vidiš, da si s trudom in delom omogočil, da imajo vsi akterji situacij svoje novo življenje, v katerem so zadovoljni in da imajo otroci izkušnjo, da je v življenju vse mogoče, če se obnašaš odraslo, če se znaš vživljati v čustva drugih, če kljub bombi v sebi, obdržiš komunikacijo in spoštovanje do drugih na dostojanstvenem nivoju…predvsem pa, da se zavemo, da sta za odnose potrebna dva, ki nosita enako težo odgovornosti.
Tako, da če se ločujete, ali razmišljate o tem..poizkusite z vsem svojim znanjem rešiti, kar vam je vredno, če ne gre, pa je najlažja pot sporazum o razvezi, tako zakonski kot nezakonski in v dogovoru s partnerjem razdelitev skrbništva otrok in skupni dogovor o stikih in preživnini, s katero se otrokom standard ne bo bistveno spremenil. Vse informacije, kam in kako, dobite na svojem centru za socialno delo, kjer se gospe izredno trudijo, da prepoznajo, ali je mogoča še rešitev odnosa, ali pa oba partnerja poučijo, kako in kaj.
Vsekakor…stalna je samo sprememba..in vi ste odgovorni, da se z njo soočate in iščete najboljše rešitve za zadovoljivo življenje vseh vam najljubših.